Skip to content

Zgodovina zavoda

Med počitnicami leta 1962 je bila po načrtih ing. Dušana Blaganje zgrajena stavba, katero gradnjo je financirala takratna Obrtna zbornica. V Center strokovnih šol, kakor so poimenovali novo zgrajeno stavbo, so se preselile šole različnih poklicev in iz različnih lokacij: avtomehanska iz Šentvida, elektro iz Kovinarske šole iz Viča, avtoličarska, lesarska, dimnikarska ter fotografska iz šole učencev v gospodarstvu, oblačilna iz ženske obrtne šole iz Rakovnika, preparatorska (bila kmalu ukinjena) in frizerska iz Mekinj pri Kamniku ter vajeniške šole raznih strok Ljubljana.

Ko je šola v jeseni 1962 odprla svoja vrata za vajence (šolanje je trajalo tedaj le tri mesece, ostali čas so bili vajenci pri obrtniku), sta bila zadnja dva nadstropja namenjena bivanju (internat), v upravni stavbi pa je bila kuhinja. Učitelji so imeli na razpolago celo dvigalo.

V okviru Centra so delovale tedaj različne šole (podatki so povzeti po kroniki šole):

  • poklicna avtomehaniška, v okviru katere je deloval odsek za avtomehanike in  avtoelektrikarje,
  • elektro šola za poklice elektroinstalater, elektromehanik, elektromehanik za dvigala, hladilne naprave in gospodinjske naprave, obratovni elektrikar, radiomehanik in RTV mehani,
  • frizerska za poklice moški in ženski frizer ter kozmetik,
  • šola raznih strok, ki je združevala:
    • poklicno oblačilno za krojače, šivilje, ter skupaj za pletilje, klobučarje, modistke in krznarje,
    • poklicno fotografsko šolo,
    • pohištvene in stavbene mizarje (delovala je pet let),
    • soboslikarje in pleskarje (delovala je le štiri leta),
    • dimnikarje (delovala je šest let),
    • steklarje,
    • tapetnike in
    • vozne ličarje,
    • dom Centra strokovnih šol (zasedel je 4. nadstropje za učenke in 5. nadstropje za učence) s svojo kuhinjo in knjižnico za učitelje.

ŠOLO SO VODILI

  • Alojz Dobrovoljc (1962 – 1964)
  • Jože Kocbek (1964 – 1967)
  • Janez Železnik (1967 – 1978)
  • Tone Kramar (1978 – 1982)
  • Franc Kovač (1982 – 1992)
  • Sonja Kralj-Brajnik (1992 – 1996)
  • Boris Gložančev (1996 – 2000)
  • Fani Al-Mansour (2000 – 2022)
  • Nikolaj Lipič (2022 – )

POMEMBNI MEJNIKI

Začetek gradnje

Začetek gradnje šole.

1958
Odprtje šole

Šola odpre svoja vrata vajencem (3-mesečno izobraževanje).

1962
Avtomehanične delavnice

V kleti predelajo prostore za delavnice avtomehanske stroke.

1965
Oblačilna šola

Šola odpre dislocirani oddelek poklicne oblačilne šole v Kočevju, ki se 1976 osamosvoji.

1968
Semestralni pouk

Sistem šolanja se spremeni in preide na semestralni pouk (4,5-mesečni) z učnimi pogodbami.

1969
Ličarska šola in knjižnica

Verificira se vozno ličarska šola za avtoličarje, učenci pa dobijo svojo knjižnico.

1973
Selitev doma

Dom učencev se seli v Dom učencev srednjih šol na Celovško cesto.

1977
SŠTSOS

Šola dobi ime Srednja šola tehničnih strok in osebnih storitev.

1981
Šolske delavnice

Delavci z lastnim denarjem in delom zgradijo šolske delavnice.

1982
Selitev elektro šole

Oddelki elektro šole se selijo v prostore bivše Gimnazije Moste.

1983
Šoferska šola Ježica

Šoli se priključi poklicna šoferska šola z Ježice (kot Avtoprometna šola je bila ustanovljena leta 1946 leta).

1983
Selitev oddelkov kozmetike

Oddelki kozmetike se selijo na Srednjo zdravstveno šolo.

1991
Selitev frizerske šole

Oddelki frizerske šole se selijo v Šiško.

1992
Prometni tehniki

Šola odpre vrata za prometne tehnike (ki se kasneje selijo na Železničarsko šolo v Šiško in ponovno nazaj, ko ta prične izobraževati gimnazijske programe).

1992
SPSŠB Ljubljana

Šola z aktom o ustanovitvi dobi ime Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad-Ljubljana.

1999
Strojni programi

Na šolo pridejo še ostali strojni programi iz Šiške (nekoč Litostrojske šole).

2002
Avtoserviser in MoFAS

Šola dobi sklep o poskusu uvajanja novega programa Avtoserviser ter s tem vstopi v MoFAS.

2003
SPSŠB in AŠJ

Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad – Ljubljana se organizira kot zavod, ki ga vodi direktorica/ravnateljica in dobi dve organizacijski enoti: Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad ter Avtošola Ježica.

2008
MIC

SPSŠB Ljubljana vodi ravnateljica (prej direktorica/ravnateljica) dobi tretjo organizacijsko enoto: SPSŠB in AŠJ se pridruži Medpodjetniški izobraževalni center (MIC).

2011
SIC Ljubljana

Zavod se preimenuje v Strokovni izobraževalni center Ljubljana s tremi organizacijski enotami: SPSŠB, MIC in AŠJ.

2018
Šolski center

SIC Ljubljana se preoblikuje v šolski center s petimi organizacijski enotami: Srednja šola za strojništvo in mehatroniko, Srednja šola za logistiko in tekstilstvo, Višja strokovna šola, MIC in Avtošola Ježica.

2026

DEJAVNOSTI ŠOLE

Zaposleni in mladi, ki so se izobraževali v okviru šole, so bili ves čas zelo dejavni v raznih krožkih in pri različnih dejavnostih. Kronike kot naj aktivnejše omenjajo športni krožek različnih panog, krožek ljudske tehnike in planinsko društvo. Prirejali so razstave (oblačilna in preparatorska šola), proslave, delovne akcije za ureditev okolja ter delo v delovnih brigadah. Na šoli so delovali aktivi Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), marksistični krožek, kulturna sekcija, šolsko športno društvo, šolska družbena samozaščita, klub Organizacije združenih narodov (OZN), prostovoljna gasilska četa, literarni krožek in šolsko glasilo Naša beseda.

Različni poklici in mladi, ki so prihajali iz različnih okolij in sredin ter se družili med seboj, so dajali šoli in izobraževanju na njej svojevrsten pečat. Največji pečat pa so dajali in še dajejo šoli učitelji, o čemer bi lahko pričale različne generacije, saj danes obiskujejo šolo hčere in sinovi, pa tudi že vnuki prvih vajencev. Zato lahko nekoč in danes zaposleni na šoli s ponosom gledajo na prehojeno pot. Na pot, ki se je pričela v prejšnjem stoletju oziroma tisočletju in se nadaljuje v tem, tako različnem tedanjemu. V tem času so se spremenili tako materiali in načini kot pogoji dela. Poklici določenih profilov so se preselili na druge šole ali izumrli, ostali so se morali posodobiti in prilagoditi novim razmeram, kar je in še terja od učiteljev dodatna in nenehna izobraževanja, tako v stroki kot glede novih učnih metod.

Čeprav današnji čas ni naklonjen poklicnemu izobraževanju, kar se odraža na številu vpisanih v prve letnike, se zaposleni na šoli trudimo, da pionirsko delo in takratno zagnanost učiteljev Centra nadaljujemo. S kvalitetnim delom in sodobnim prenosom znanja na vedno nove generacije želimo, da dijaki naše šole pri nas razvijejo svojo ustvarjalnost, oblikujejo svojo osebnost in pridobijo potrebna poklicna znanja in veščine. Zato se povezujemo s podjetji in servisi, da dobimo informacije, kakšen kader potrebujejo, hkrati pa nas seznanjajo z novostmi, ki jih posredujemo dijakom. Tako želimo s skupnimi močmi izobraziti kader, kakršnega potrebuje trg.